Praviš, da se v tebi nabira,
da se ti jeza ne reciklira,
da je to svet, ki pušča te hladnega.
Sit si prepirov, obtoževanja,
lova na krivce, dokazovanja,
trikov in igric, ki jih že vsak pozna.
Zdi se ti, da nam ravno bahači,
šerifi tam in tu nastopači,
mirne vesti krojijo zadrt vsakdan.
Dosti ti je nesramnih capinov,
med sabo sprtih tolp pobalinov,
ki si nagajajo v peskovniku.
Dvigni se, pristavi glas
in nikar ne omahuj!
Nisi sam, kot se ti zdi,
najdi moč in sodeluj!
Časi so težki, ampak kdaj niso?
Kaj še postopaš tam za kuliso?
Stopi na oder in odigraj svoj del!
Boljši je smeh ob dežju al´ suši,
kanček vedrine, ko se vse ruši,
kakor prepričanje, da se nič ne da.
Kar se še danes zdi nemogoče,
jutri železo bo in to vroče,
je le vprašanje, kdo ga bo prej koval.
Včasih so rekli – dosti debate,
horuk, in našli pot iz zagate.
Zdi se preprosto in tako tudi je.
Dvigni se, pristavi glas
in nikar ne omahuj!
Nisi sam, kot se ti zdi,
najdi moč in sodeluj!
Sodeluj! Sodeluj!
Zdaj je važno le,
le, da se ne predaš,
vsaka drobna stvar
je že na naš rovaš.
Na teh trudnih tleh
zastaranih idej
nasadili bomo
polja orhidej.
Odročimo se
in oblikujmo krog,
naj se vsak dotakne
dveh sosednjih rok.
Iz pepela se
bo dvignil Lepši svet,
neobremenjen
izpolnil bo obet.
