Duh polnoči je bil navzoč
in spala ni že tretjo noč,
naenkrat zazvonil je telefon,
slušalka je molčala,
zledenela ji je kri,
želela si je le,
da bila bi s svojimi ljudmi.
Pračlovek po imenu Jov
nekoč odšel je sam na lov,
lovil je srno, a je ni ujel,
sovrag jo je prej snedel
in pustil mu le kosti –
sklenil je, prihodnjič
gre skupaj s svojimi ljudmi.
Ko Block igral je s Smrtjo šah,
občutil je prvinski strah,
občutil je vso jalovost potez,
a upal je, da vsaj prej,
ko partijo izgubi,
še enkrat dvigne kvišku
kozarec s svojimi ljudmi.
Vojak v strelskem jarku, ki
ukaza upošteval ni,
pomislil je, da vojna je norost –
edino, kar tu šteje
je, naj bog mi odpusti,
da vrnem živ iz klanja
se kdaj med svoje še ljudi.
V orbiti nad nami je
utirjen zdaj predolgo že
modul za pobiranje smeti,
pilot sploh nima teže
in praznina ga tišči
od zunaj in od znotraj –
brez stika s svojimi ljudmi.
Duh polnoči je bil navzoč
in spala ni že tretjo noč,
preverila je znova telefon,
bilo je sporočilo –
veš, za tebe nas skrbi,
ker daleč si od doma,
ker nisi s svojimi ljudmi.
