Razprtih kril in brez obvez
drsi nad krošnjami dreves.
Pogled ji seže čezinčez.
Pomrzla polja tihosti
in ptica med snežinkami.
Trenutek vzet iz večnosti.
Leti lahkotno in ne ve,
da biti srečen se ne sme –
tega nikoli ne izve.
Razbremenjene so le misli,
ki ne poznajo težnosti
in s svojimi tipalkami
zaznavajo razsežnosti,
kjer so zabrisane ločnice
med stvarnostjo in sanjami,
kjer je minljivost drobna kaplja
v nalivu neminljivosti.
In že se v tebi prebudi
veselje, da v tej hipnosti
obstajaš in preprosto si.
Občutki se polegajo
in skoraj se prilegajo
stvarem, ki nas presegajo.
Razprtih kril in brez obvez
zdrsi nad krošnjami dreves.
Oko obstane ti tam čez.
Ti tam čez.
Ti tam čez...
