Zapletle so se stvari,
predolgo pušča me samega,
poletne noči ponujajo le jedi,
ki še svetnik se jim ne upre,
če prej ne zaspi.
Takoj ko pade večer,
denar iz žepov mi že hlapi,
ker nisem bankir, težko jemal bi v obzir,
da spet bo prazna denarnica,
ko pride oštir.
Navadil sem se brezskrbnosti,
urnika, ko čez dan se spi,
a zdaj pošteno me skrbi,
kako zabrisal bom sledi
za kačami, ki so me skušale te dni,
saj jutri ona vrača, vrača se domov.
Zavladal je žogobrc,
povsod ga mulci igrajo zdaj
navdušenih src. Kdo po svetovni prvak,
kdo popeljal bo svoje na vrh,
sprašuje se vsak.
Kot počilo bi iz pištol,
za mizo vzkliknejo vsi v en glas,
ker padel je gol. Zmes navijaških parol
je smrtonosna, ko jo podžge
njen brat alkohol.
Le nekaj jih je še na dnu –
mehurčkov v mojem špricerju,
kot sanje se razblinjajo in vse redkeje pokajo,
prav kakor, da otožno mi sporočajo,
da jutri ona vrača, vrača se domov.
Ta maček se je zgubil,
potolčen in razcefran bi se
rad le še spočil. Brez sedla in vajeti
nisem več kos temu vrancu,
ki brezglavo drvi.
Komaj držim še volan
in le po sreči pripeljem se
v jutrišnji dan.
Umiril se bo spet moj svet,
naužil mehkejših se besed.
Spet enkrat mirno bom zaspal, odtrgal se bom od skušnjav,
pozabil bom na igrice in kup zmešnjav,
ko jutri ona vrne, vrne se domov.
Ko jutri ona vrne, vrne se domov.
