Od Maribora na pol poti
do mesta, kjer tišina krade mi skrbi,
me vodi cesta in soj luči
je kot odsev nebeško zvezdnate noči.
Je tam utrinek, morda komet,
ki bo nekoč do temeljev pretresel svet?
In tava sam tam in pušča sled,
prijatelja sta mu le večna noč in led?
Po tirnici skozi vesolje
ne zmanjka mu jeklene volje.
Zapornica me spusti naprej,
vlak odhrumel je, ulica molči kot prej.
Nikjer nikogar, le jaz in ti,
le ti in jaz sva, kar po mislih mi roji.
Navadil sem se že biti sam,
navade moje so kot preperel star tram,
ki kljub opori povzroča strah,
da ob premiku prvem se sesul bo v prah.
A to postaja brez pomena,
izkušnja je predragocena.
Soseska drema na robu Rač
in parkirišče straži četica igrač.
V ušesih mi še zveni tvoj glas,
dlani še čutijo mehkobo tvojih las.
In ker sem vedno bil kralj nerod,
pozabil sem srce tam severno od tod,
kjer ti gotovo že sladko spiš,
kot ptica trudno glavo pod perut tiščiš.
Ko drugi stanovalci spijo,
si brundam novo melodijo.
Nihče ti slavja ne prepreči,
ko v ustih je okus po sreči.
